Tradicija Džonang, ključna za naš svet

Čeprav je zunaj akademskih krogov malo tistih, ki bi kdajkoli slišali za Džonang, to ni nova tradicija. Tradicija Džonang izhaja iz Indije in vélike univerze Nalanda. Vendar pa ni postala znana pod imenom Džonang, vse dokler se njen ustanovitelj Kunpang Thukdže Tsondru ni naselil v dolini Džomonang v Tibetu v 13. stoletju..

Eden od razlogov, zakaj trenutno tako malo ljudi pozna Džonang, je ta, da njeni predstavniki leta 1959 niso pobegnili iz Tibeta. Ko je tibetanska vlada v izgnanstvu začela s popisovanjem tradicij, predstavnikov Džonanga ni bilo. Zato je le malo tujcev, ki bi se v preteklosti seznanili z njihovimi pristnimi nauki.

Šele leta 1990 so iz Tibeta začeli prihajati prvi menihi tradicije Džonang. Od takrat zahtevajo od tibetanske vlade, da prizna njihovo tradicijo kot vredno enakega spoštovanja kot tradicije Njingma, Kagju, Sakja, Gelug in Bön. Čeprav so glede tega dosegli velik napredek, to delo na žalost še vedno ni končano.

Ker tradicija Džonang vključuje glavne nosilce naslednjih dveh pomembnih linij, je ključnega pomena, da Dharma Džonanga še naprej uspeva. Če nam to ne uspe, bo prišlo do zatona teh nenadomestljivih duhovnih sistemov.

Linija suter Žentong Madhjamake

Dokončni nazor Žentonga je prvi učil Buda Šakjamuni ob drugem in tretjem obračanju Kolesa Dharme. Posredoval ga je samo učencem, katerih um je veljal za zrelega za te globoke nauke. Na podlagi teh naukov je Bodisatva Maitreja, regent Bude Šakjamunija, učil pet velikih razprav:

1. Okras jasnega spoznanja (Skt. Abhisamajalankara)
2. Okras mahajanskih suter (Skt. Mahajanasutralankara)
3. Razlikovanje med sredino in skrajnostmi (Skt. Madhjantavibhaga)
4. Razlikovanje med Dharmo in Dharmato (Skt. Dharma-dharmata-vibhaga)
5. Razprava o najvišjem kontinuumu (Skt. Uttaratantra Šastra)

Prenos teh besedil je prejel Asanga, menih, ki je videl vizijo Maitreje po dvanajstletni meditaciji v jami. Linijo so kasneje prenašali veliki indijski mojstri, kot so Vasubandhu, Saraha, Gangamaitri in drugi. V Tibet je prišla v 11. stoletju prek prevajalca Zi Lotsave Gavé Dordžeja in Tsen Khavoče Drimé Šeraba, v nepretrgani liniji pa je bila nato prenesena do vsevednega Dolpope Šeraba Gjaltsena v 14. stoletju.

MOJSTRI LINIJE PRENOSA

Tantrična linija Kalačakra Vadžra joge

Pravijo, da je Buddha prvi učil ta skrivna tantrična učenja v Drepungu v južni Indiji (Amaravati). Glavni prejemnik teh naukov je bil kralj Sučandra iz Šambhale. Kralj Sučandra je napisal Tantro in sestavil komentarje. Preden je prispela v deželo Indije, je linijo nosilo sedem kraljev Dharme in enajst Kalkijev.

Pred 10. stoletjem učenj Kalačakre v Indiji niso prakticirali. Vendar pa naj bi veliki indijski Mahasiddha Mandžuvadžra dosegel čudežne moči in odpotoval v Šambhalo. Po vrnitvi je svojo linijo prenesel na svojega učenca Šribhadro.

Šribhadrov učenec, veliki Pandita Dawa Gonpo, je večino svojega življenja preživel v Tibetu in z Dro Lotsawo sodeloval pri prevajanju celotnih učenj Kalačakre. Linija se je nato ohranila s pomočjo številnih tibetanskih mojstrov, ki so na široko delili učenja, denimo Lama Lhadže Gompa, Lama Droton Namsek in veliki Jumo Mikjo Dordže..

V 13. stoletju je Kunpang Thukdže Condru prejel več kot sedemnajst različnih linij Kalačakre od mnogih različnih mojstrov in preživel mnogo let v umiku, prakticirajoč šest vadžra jog v kraju, znanem kot Džomonang. To je pozneje postalo mesto glavnega samostana Džonang, znanega tudi kot Druga Šambhala. Thukdže Condru je te linije nato združil v eno samo izjemno linijo, ki ostaja jedro Džonangovega učnega načrta vse do danes.

MOJSTRI LINIJE PRENOSA